Tisja Kljaković Braić: Želim si, da moje delo nasmeje in razžalosti

In to tako velik, da so dobile tudi svojo knjižno izdajo – najprej na rodnem Hrvaškem, zdaj pa z naslovom Unadva tudi v Sloveniji. Na njih je odlično ujela drobne trenutke v vsakdanjem življenju nekega para, v katerem se lahko prepozna vsak izmed nas.

Tisja Kljaković Braić, kdo ste?

Po izobrazbi sem akademska slikarka, vendar ne slikam ves čas. Včasih me zagrabi pisanje, včasih kiparstvo, včasih je to karikatura. Pravzaprav delam tisto, kar me v tistem trenutku veseli in zabava. To je moj recept in privilegij. Za mano je približno štirideset samostojnih razstav in likovna publika me je že dobro spoznala. Lika, ki se pojavljata na mojih slikah, pa sta našla pot tudi v moje karikature in tako osvojila občinstvo, ki ni samo likovno.
 

Res je, na družabnih omrežjih ste postali pravi hit po zaslugi duhovitih in simpatičnih karikatur zakonskega para. Kaj je skrivnost vašega uspeha?

Skrivnost mojega uspeha je v tem, da o uspehu nisem nikoli razmišljala. Vse, kar počnem, počnem brez kakršnih koli pričakovanj. Ko me vodita strast in evforija, vem, da sem na pravi poti. In takrat se nič ne sprašujem. Rada imam svojo publiko in je nikoli ne podcenjujem. Pohvale in podpora mi veliko pomenijo in v tej zgodbi s karikaturami so bile prav pohvale moj veter v jadrih. Pri slikanju je zgodba morda malce drugačna ... tam so stvari precej bolj intimne.
 

Knjiga z naslovom Unadva je pred kratkim izšla tudi v slovenščini, svojo izdajo so dobili tudi v številnih državah v regiji … Kako je lahko nekaj tako lokalnega, kot sta dalmatinska zakonca, lahko tudi povsem univerzalno? 

Nisem pričakovala, da bo knjiga prišla dlje kot do Dalmacije, pa je vseeno osvojila tako Bosno in Hercegovino kot Makedonijo in Srbijo, zdaj še Slovenijo ... Tega si pravzaprav ne znam drugače razložiti kot z dejstvom, da potem ko zapremo vrata, vsi živimo podobno. Da so si vse prave ljubezni podobne. Unadva je pravzaprav ljubezenska knjiga.

Res je, ljubezenska knjiga, polna dalmatinske miselnosti. Kako bi to mentaliteto najbolje opisali?

O dalmatinski mentaliteti kar malo težko govorim, ker sem tudi sama del nje. Težko je namreč govoriti o svojih vrlinah ali pomanjkljivostih. Če pa me sprašujete o tem, ali smo Dalmatinci glasni, temperamentni, srčni, lenobni, brezvoljni, obupani, vzkipljivi ... ja, to pa smo.
 

Kako nastajajo vaše karikature? 

Tako kot je to pri idejah običajno, se enostavno pojavijo ... Zagotovo ne, ko sedim za mizo in delam. Pravzaprav ta moja dela niti niso karikature. So nedotaknjen košček življenja, ki se dogaja vsakomur, a ga ne opazimo. Jaz ta trenutek samo osvetlim.
 

Kje najdete te trenutke? 

Najpogosteje pri očetu in mami, pa pri meni in soprogu Igorju ... Imam majhno komisijo, ki prva vidi moje karikature. V njej sta poleg prijateljice Petre še Igor in moj oče. In če karikatura pri njih dobi petico, jo objavim. Menim, da drugi bolje vidijo moje delo kot jaz sama. Želim si, da se v njem vidi življenje, pretakanje krvi ... da nasmeje in razžalosti.

Ste ponosni na svoje delo?

Sem, še posebej, ko mi kdo sporoči, da sem mu polepšala dan. Kako ne bi bila ponosna na kaj takega.
 

Kaj vas v življenju še navdušuje?

Najbolj me navdihuje življenje samo. Preprostost življenja, nič več kot to.

Imate svojo najljubšo ilustracijo?

Seveda, to je Pobotni nogodotik. Tam sem vse povedala s tremi črtami. V tej karikaturi je tudi malo poezije. Morda bi jo morala pretvoriti v sliko. Tako kot knjiga Unadva je pravzaprav nekakšen učbenik za zakonsko življenje.

Tudi če se vam narisane situacije še niso zgodile, se vam nekoč stoodstotno bodo, zato je dobro vedeti, kaj vas čaka. Če pa ste jih že doživeli, ste lahko mirni, saj se, kot vidite na karikaturah, enako dogaja tudi drugim. Večinoma pa se boste med branjem nasmejali.